Preskoči na vsebino


Nedelja Svetega pisma 2014

Poročilo o srečanju v Vipavi

»Na tvojo besedo!«

(Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Lk 5,5)

Nedelja Svetega pisma

Po jubilejni izdaji Svetega pisma so naši škofje na pobudo biblicistov razglasili Nedeljo Svetega pisma, ki jo obhajamo vsako leto na zadnjo nedeljo v januarju (prvič smo jo praznovali pred 25 leti leta 1989). Je praznik vseh tistih, ki bogato ponujajo, prebirajo in živijo Božjo besedo.

Nedelja Svetega pisma je zahvala za Gospodov dar in je vedno blizu spomina spreobrnjenja apostola Pavla ter sklepa molitvenega tedna za edinost kristjanov. Vse to se lepo dopolnjuje: apostol Pavel je rasel ob Svetem pismu in ga s svojimi pismi soustvarjal. Vsi kristjani imamo isto Sveto pismo, tudi ista Pavlova pisma, kar nas povezuje in spodbuja k delu za edinost kristjanov. Naj tudi nedelja Svetega pisma pomaga, da ob Božji besedi ne bi ostajali brezbrižni, da bi prepoznavali Jezusa in globoko zajemali iz odprtih zakladov Svetega pisma; da bi tudi naše srce zagorelo, kakor je zagorelo srce dveh učencev, ko jima je na poti v Emavs Jezus »govoril in odpiral Pisma« (Lk 24,32)!

V Vipavi smo se na to nedeljo zbrali že šestič. Zahvala gre g. Troštu, ki je srečanja organiziral, g. škofu Juriju, ki se je rad odzval vabilu in pripravil predavanje, g. Rebec pa je pripravil prostor na Škofijski gimnaziji. Ne smemo pozabiti na pridne gospodinje, ki so vedno pripravile pogostitev z jedmi, katere so pripravile na način, kot piše v Svetem pismu.

***

Uvodna molitev in blagoslov

Prav ob razglasitvi Svetopisemske nedelje pred 25 leti, so izdali tudi Priročnik, iz katerega smo najprej  prisluhnili Božji besedi (Neh 8,1-6.8; Lk 11,27-28) in prejeli škofov uvodni blagoslov.

***

Pozdravno pismo predsednice SBG

Preden smo prisluhnili predavanju, smo prebrali kratko pismo s. Snežne, predsednice Slovenskega bibličnega gibanja (SBG), v katerem spodbuja vsakega kristjana naj se po svoji moči z Božjo milostjo bori proti temnim silam, ki rušijo temeljne vrednote življenja, in jih hočejo vsiliti kot obvezujoče zakone, tako v naši domovini, kot v celotni Evropi. Prav v Božji besedi najdemo moč za življenje po evangeliju, čeprav je potreben trud, da to najdemo. K temu nas spodbuja tudi geslo letošnje svetopisemske nedelje: »Na tvojo besedo!«

Nadalje s. Snežna poudarja, da želimo v SBG pomagati pri odkrivanju zakladov Božje besede. Želimo priti naproti dušnim pastirjem, ki že imajo biblično skupino v župniji, pa tistim, ki razmišljajo, da bi jo ustanovili. Prav tako velja, da naj bo vsa pastorala prežeta z Božjo besedo. Tudi letos nas je opomnila na zapisano v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte: »Naš poseben cilj bo, da bi svetopisemske skupine v prihodnjem desetletju postale vsaj toliko razširjene, kot so danes zakonske ali molitvene« Pomembno, saj je zbiranje ob Božji besedi in poglabljanje vanjo v veliko duhovno korist udeležencem! Voditelji bibličnih skupin so še vedno v večini duhovniki, toda lahko je tudi »teološko povprečno izobražen voditelj« (117). Spodbujamo, da se zavzete laike/inje usmeri na biblično smer Katehetsko pastoralne šole (KPŠ), ki je bila ustanovljena prav v ta namen, da pripravi voditelje bibličnih skupin.

Srečanja na Svetopisemsko nedeljo so namenjena vsem vernikom. V soboto pred svetopisemsko nedeljo pa bi bila čudovita priprava večurnega branja Svetega pisma v domači župniji.

***

Predavanje škofa Jurija Bizjaka

Letošnje predavanje je bilo na temo »Lectio divina«

  • Najprej pa smo slišali nekaj besed o svetem krstu. Ko je bil Jezus krščen, se je zaslišal Božji glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Pri vsakem svetem krstu se sliši ta glas; vsak krščeni je ljubljeni sin/hči, nad katerim ima Bog veselje.

Lectio divina = molitveno branje (divina - božansko) → glas Očeta, ki nam govori. Nebeški Oče prihaja v Svetih knjigah svojim otrokom ljubeče naproti in jih nagovarja (»Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju«, dokument II. Vatikanskega koncila). Božjo besedo moramo začutiti kot »glas iz neba«, kot Božjo besedo.

Apostol Pavel v 1 Tes 3,13 pravi »… se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujetePisec, kot celoten človek, je navdihnjen od Svetega Duha in iz navdihnjenih stavkov razberemo, da je to Božja beseda. Torej moramo tudi brati navdihnjeno. Brati tako, kot so pisci pisali →z »Božjim vetrom v jadrih« in temu pravimo molitveno branje.

Navadno so štiri stopnje:

  • branje (lectio)

Beremo Božjo besedo najprej kot človeško besedo, a brati moramo tudi kot navdihnjeno od Boga.

  • premišljevanje (meditatio)

Božjo besedo je potrebno »prežvečiti«, se poglobiti v prebrano besedo (Ps 119,148: Moje oči prehitevajo nočne straže, da premišljam o tvojih izrekih.). Nekateri pravijo, da je potrebno iz Božje besede iztisniti sokove. Vsa besedila niso enako sočna, a tudi ta lahko tako začutimo. Med najbolj sočna zaradi teme, svetosti vsebine, ki jo obdeluje in ker so to temeljne reči pri vsakem človeku, je Visoka pesem. Tudi vsa druga, čeprav nekoliko puščavska, lahko začutimo kot sočna. Premišljujemo o Božjih obljubah.

  • čaščenje (oratio)

Častimo Kralja nad vsemi bogovi.  Osvetlimo to s Ps 95,6: »Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred GOSPODOM, ki nas je naredil«. Takšno branje in premišljevanje navdihnjene Božje besede nas nujno pripelje do čaščenja → pademo na tla pred Gospoda in začutimo Božjo bližino. To je končno največja želja slehernega človeka; priti čist pred Gospodo, ki nas je naredil. Tu se človek počuti varnega, srečnega. Svetopisemski pregovor pravi »V strahu Gospodovem je veliko zaupanje; svojim sinovom daje varnost, daje pomoč, …«.

V življenju je vedno neka napetost in ko napetost pade, življenja ni več. Ta velika sila te goni naprej, da lahko greš skozi »ozka varata« - bodi pripravljen nekaj sprejeti in nekaj spremeniti. Kot Sveti trije kralji se tudi mi napotimo po drugi poti, ko nas tako branje pripelje v stik z Bogom.  

  • zamaknjenost (contemplatio)

Zamaknjeni smo v Raj k poslušanju Božje besede. Ta nas posrka. Apostol Pavel v 2 Kor 12, 2-4 piše: »Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog  vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti«. Ni mogoče vsega povedati, ker zmanjka človeških besed; tako tudi apostol Janez ni mogel vsega napisati v Razodetju, čeprav je vedel veliko več.

Vsakemu se zgodi , da se zamakne. Človek je presežno bitje, ima tudi dar spoznanja vednosti in spokornosti, ne samo dar razuma, kar pomeni, da lahko gre preko in spozna besedo, ne samo kot človeško, pač pa kot Božjo→ Tako je, do tega sem prišel, to sem spoznal.

Naštejemo lahko še štiri druge zelo podobne stopnje, preko katerih prav tako lahko pridemo do navdihnjene Božje besede:

  • hodimo v njegovi luči

»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam« (Ps 119,105)

  • se potapljamo vanj

Apostol Pavel je v Atenah govoril na sredi Areopaga, a so ga kmalu prekinili, ker je začel govoriti o vstajenju (Apd 17,22-32); samo nekaj minut so mu dali.

  • cepljeni smo vanj

»Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,15)

  • prežeti smo z njim

»… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20)

Molitveno branje Božje besede prenesemo v življenje; dovolj je naenkrat »prežvečiti« eno vrstico ali eno besedo in lahko greš naprej. Drugi Vatikanski koncil je naredil, da nam je Božja beseda prišla bliže in če poznamo pristope, molitveno branje bolje zadiha in zaživi.

Za konec nam je predavatelj zaželel, da bi vsakokrat, ko vzamemo v roke Sveto pismo v taki ali drugačni obliki resnično začutili Božjo besedo kot navdihnjeno, božansko, molitveno. Amen.

***

Preden je po kratkem premoru g. škof odgovarjal na vprašanja, je bilo podano kratko poročilo članice UO SBG o delovanju gibanja. To si lahko preberete tukaj.

  • Prvo vprašanje so duhovniki poslali že prej in sicer: Kraj in čas Jezusovega rojstva; Nazaret ali Betlehem?

V Svetem pismu sta dva zapisa o Jezusovem rojstvu, ki se dopolnjujeta: pri Mateju je glavni Jožef, pri Luku je glavna Marija. Jezus je bil osmi dan obrezan v Jeruzalemu, štirideseti dan pa je bilo darovanje v templju. Matej (melanholik) piše o Jeruzalemu kot o sovražnem, Luka (sangvinik) kot o veselem mestu. Vsekakor je bil do takrat Jezus v bližini Jeruzalema in še niso bežali v Egipt. Najbrž so tudi Sveti trije kralji prišli nekako v tem času. Predvideva  se, da so bili v Egiptu štiri leta (morda 3), ker je Herod je umrl leta 4 ali 5 (morda 3), torej je znano kdaj so se vrnili iz Egipta in sicer v Nazaret. Morda zato mnenje, da se je rodil v Nazaretu. A že zaradi preroka Miheja (Mih 5,1), ki je napovedal, da »Mesija pride iz Betlehema«, je težko verjeti, da je Jezus rojen v Nazaretu.

Danes pozabljamo, da so bili nomadi in tudi Jožef ni imel zemlje, le orodje, ki ga je uporabljal pri svojem delu, ko je hodil od hiše do hiše pomagat, popravljat, …

G. Trošt je dodal, da je isto s hlevčkom; pastirji so šli gledat Dete v Betlehem, ne na »gmajnco«, kot pojemo.

G. škof je odgovoril: Velika mesta so bila zidana (Jeruzalem, Kafarnaum, …), sicer zelo na gosto, vendar je za obzidjem živelo malo ljudi. Ostali so živeli okrog mest po votlinah, a v bližini mest, da so se ob nevarnostih lahko zatekli za obzidje. Navadno so si ob votlinah, v katerih so bile živali, naredili prostor za življenje, a tudi tu niso dolgo ostali; ljudje so se menjavali. Kako so živeli lahko vidimo še danes na ruševinah Herodove trdnjave Maheront v Jordaniji ob Mrtvem morju.

Škof zagovarja, da v mestu ni bilo prostora, zato so se zatekli v tako votlino, ki je bila prijetna za bivanje, saj je bila v njej skozi vse leto prijetna temperatura. V Betlehemu je »votlina« Jezusovega rojstva.

Tudi vojaki so prenočevali v takih votlinah (David prizanese Savlu 1 Sam 24)

  • Drugo vprašanje: Zakaj toliko prevodov SP?

Dva razloga:

  • živ jezik se spreminja, zato se pokaže potreba po novem prevodu v živem jeziku
  • razvoj svetopisemske znanosti (tudi druge znanosti osvetlijo dosti stvari) pripelje do novih podatkov

Bistveno se ne spreminja, pride pa do boljšega prevoda, ki je bolj jasen in bolj poglobljen. Tudi namen prevoda prinese razliko; ali je namenjen za branje v cerkvi, ali za študij, znanstveno branje, ali je namenjen mladim, …

Hieronim je postavil tri pravila, ki še danes veljajo: mora biti razumljivo, zvesto prevedeno in potrebno je upoštevati lepoto jezika, v katerega se prevaja. 

V Jeruzalemski izdaji, ki je povzeta po francoski izdaji in se je uveljavila pri tolikih narodih, prihaja na dan duhovnost Svetega pisma:

  • uvodi nimajo namena znanstvenosti, ampak so za ljudi
  • opombe so take, da Sveto pismo razlaga Sveto pismo (tako razlagajo tudi cerkveni očetje)
  • opozarja na vzporedna mesta, ki govorijo o isti temi
  • vmesni naslovi (niso svetopisemski) so že komentarji
  • ima slovar teoloških izrazov in drugih pojmov
  • opremljen je s časovnimi tabelami (zgodovina) in zemljevidi (kje se dogaja)
  • Tretje vprašanje: Ali obstaja absolutno razumevanje SP kot Božji dar, glede na primer Lk 24,45? Slovenski prevod: Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma, medtem ko v nekem hrvaškem piše, da jim je razsvjetlio razum in je ta del imenovan tudi kot temelj apostolske službe. Kako je z darovi Svetega Duha?

So različni darovi in o teh piše tudi apostol Pavel. Bog darove daje skoraj tako, kot da seje seme (Prilika o sejalcu Lk 8,4-8 in Razlaga prilike 8,11-15). Vprašanje je, ali pripravimo prostor za te darove. Darov ne zmanjka, zgodi se tistemu, ki išče in je pripravljen. Tudi učenca, ki sta potovala v Emavs sta prejela – razumela v zaupnem pogovoru (»homileo«). Tako je tudi z darovi, o katerih govori Luka, ne glede na besede v slovenskem ali hrvaškem prevodu. Sveto pismo moramo poznati v celoti, ker dobimo odgovore prav v Svetem pismu.

  • Četrto vprašanje: V Svetem pismu se pogosto omenja Božje ljudstvo. Človek je šel v zgodovini skozi različne stopnje, da je prišel do današnje. Ali sedaj pomeni, glede na to, da je bilo Božje ljudstvo (torej tudi kristjani) integralno povezano z Bogom – z Duhom, novo stopnjo v razvoju človeštva, zadnjo stopnjo?

»Kristjani, nikar se ne trudite, da bi bili enaki drugim, ker niste!«, je rekel človek, ki se ima za nevernega (čeprav takega ni!). To je enovita resnica. Pri nas je premalo »eksploziva« in pozabljamo, da nas je Jezus odbral na tem svetu in, da nismo od tega sveta (Jn 15,19: Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži.)  

Apostol Janez pravi: ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! (2 Jn 1,5). Novo zapoved nam daje, ki je pravzaprav stara zapoved. Sv. Avguštin pravi: »Nova zaveza je v stari skrita; stara je v novi razkrita (očitna)«.

Sveto pismo je kot elipsa (ne krog), ki ima dve središči: eno je nova, drugo je stara zaveza; je ena enota. V bistvu je to ena enota. Krog ne obstaja; zaprti krog ne obstaja! Vse je odprto in tudi Božja beseda gre v to smer.

Primer: »posvečuj sobotni dan!« Absolutno, a pride primer, ko se lahko posvečuje tudi drugače kot na običajen način. Ali »ne ubijaj!« Smrtna kazen ali ne? Eno in drugo; seveda: ne ubijaj kar tako. Je pa v Stari zavezi in Novi zavezi pisano »iztrebi zlo!«

Od Janeza Krstnika dalje se oznanja Božje kraljestvo (ali Nebeško kraljestvo), ki so ga v Stari zavezi preroki napovedovali. Vsak je poklican – povabljen v Božje kraljestvo. Kakor je prej veljala Postava, tako zdaj veljajo Božji zakoni Božjega kraljestva.

Na nedeljo Kristusa Kralja se bere: Kol 1,15-20, kjer je naštetih sedem dobrih stvari. Sedem je popolno. Božje kraljestvo je že tu; v vsakem človeku je nekaj dobrega, tudi v zločincu → popolnega zla ni. Stvari ostanejo odprte; tudi s smrtjo se ne zapre → odpre se nova stran.

***

Po zaključnem blagoslovu smo nadaljevali srečanje ob dobro pripravljeni svetopisemski hrani (jagenjček) in dobri vipavski in vrhovski kapljici.

 

Zapisala Tatjana Rupnik, članica UO SBG