Preskoči na vsebino


Vseslovensko srečanje SBG 2014

Vseslovensko srečanje Slovenskega bibličnega gibanja (SBG)
s seminarjem za biblične animatorje in občnim zborom

 

V soboto, 18. 10. 2014, smo se zbrali v Celju pri Svetem Jožefu na Vseslovenskem srečanju Slovenskega bibličnega gibanja, ki je bilo združeno s seminarjem za biblične animatorje in občnim zborom gibanja. Na srečanje smo vabili člane bibličnih skupin, bralce Božje besede danes, udeležence svetopisemskih duhovnih vaj, udeležence Katoliškega dopisnega svetopisemskega tečaja ter vse ljubitelje Božje besede.

     ◊   Srečanje smo začeli z molitvijo (Lk 1,1-4; Ps 98)

     ◊  Sledilo je predavanje msgr. akad. dr. Jožeta Krašovca o PRAVIČNOSTI. Vprašali smo se, kako Bog povezuje pravičnost s trpljenjem nedolžnih. Kaj sploh  je pravičnost, kaj ljubezen in kaj zvestoba? 

Življenja ne dojemamo parcialno, ampak celostno. Vemo, da je ljubezen najvišje, potrebuje pa tudi pravičnost in zvestobo. Pravičnost je zelo kompleksen pojem. Gramatična zgradba ne pove dovolj o njenem pomenu. Ločimo Božjo in človeško pravičnost. Božja je primarna, je stvariteljska, je odrešenjska. Razlike med odlomki o Božji pravičnosti in tistimi o človeški so zelo pomembne. Božja pravičnost je temelj človeški. Božja pravičnost pokriva več vidikov: Božja zvestoba, odrešenjska pomoč, ljubezen. Božja pravičnost je razpoznavni znak Stvarnika in Odrešenika, ki je začetek in cilj zgodovine. Bog je edini objekt, ki je vreden vračanja človeške pravičnosti. Božja pravičnost je primarna, pomeni odrešenje za človeka. Kazen ima vzgojni namen; pravičnost se ujema z ljubeznijo in zvestobo.

Sveto pismo obsega in upošteva vse dimenzije globlje v luči vere.

1. Vera v stvarjenje, svet je Božje delo, vse je pravično in dobro, obstajajo naravni zakoni, ki jih je potrebno spoštovati.

2. Človek je ustvarjen po Božji podobi, med seboj smo povezani, indiferentnost je greh proti bližnjemu. Smo prvi, ki moramo varovati božje stvarstvo, tu ni avtonomije v nobeni točki. 

3. Osebna dimenzija – srečanje z Bogom  je mistično doživetje, da ključ razumevanju ljudi do bližnjega.

Lahko o pravičnosti govorimo na osnovi kulture, na osebni, čutni ravni ali kot o etičnem imperativu (Kant). Slednji razlikuje dva načina človekovega dojemanja: čisti in praktični um.

Vsi vemo, da je potrebna neka zaveza, ker ne moreš delati samo, kar hočeš. Vprašanje se postavi, kako se odločati v zvezi s krivičnimi zakoni? Notranji čut, ki je naraven in odločilen, ti pove, kaj ni prav in da po krivičnih zakonih ne smeš ravnati. Sklicevanje nacistov na uboganje zakonov nadrejenih jih ni rešilo pred obsodbo … Zakoni so dogovor, niso izoblikovani direktno od ljudstva, ampak indirektno preko poslancev. Stremeti je potrebno k vzornim in premišljenim zakonom. Izraba zakona je, če je oblikovan s ciljem, da se promovira individualist, da lahko nekdo bogati na račun drugih .. . Zakoni so potrebni, ker smo notranje neurejeni. Gre za princip pravice: ne smemo podpirati krivičnih zakonov. Kaj narediti, da bo zakon pravičen? Ne smemo biti indiferentni.  Važno je, kaj mi pravi vest. To je moralni imperativ. 

Postava je zapisana v srcu. Pavel pravi, da ni niti enega pravičnega, in našteva naše grehe.  Ne govoriti o grehu ni biblična logika, čeprav mnogi nočejo slišati o grehu. Bog je absolutno svet, vsak človek je omejeno grešno bitje.  Naša bilanca je negativna,  ker merila Božje pravičnosti so absolutna, greh se je imeti za pravičnega. Zavedati se moramo, da smo šibka grešna bitja. Treba je brzdati svoj napuh, da razumeš, da se ne odrešiš na podlagi svojih zaslug, niti zakonov, ampak na podlagi Božjega usmiljenja. Ni avtonomije človeškega obstoja, imam svobodo, da delam dobro in da delam slabo.

Bog ima popolno svobodo, ne more delati slabo. Človek lahko izbira, lahko dela oboje, Bog ne more, ker je to v nasprotju z njegovo eksistenco.

Sveto pismo je najbolj revolucionarna knjiga in najbolj je prepovedano v represivnih državah. Priznava pravičnost duše, ne formalne pravičnosti. Tisti, ki so se spreobrnili pravijo:  Dokler jih ne zajame Bog, je življenje preprosto, o veri ni sledu v praktičnem življenju, gre samo za simbolno pripadnost Cerkvi, vest ni prebujena.  V krizi pa se obrneš vase in začneš spoznavati, da se edino z vero lahko rešiš; le z milostjo vere se lahko rešiš in preživiš. Najpomembnejša je osebna izkušnja srečanja z Bogom; šele, ko doživiš mistično, ko srečaš Boga, začneš dojemati. »Biti ali ne biti« = »verjameš ali ne verjameš«, da človek niti v eni točki ni avtonomen in da vse izhaja od Boga. Zavest, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo, je celota, ki nas povezuje med sabo in z Bogom. Tolstoj je doumel, da do vere ne prideš preko razuma, ampak  obratno. Najprej moraš verovati, potem razumeš. Vera je ključ za dojemanje življenja. Prav to nas uči Sveto pismo, kjer ima pravičnost osrednje mesto. Sveto pismo je knjiga. Toda kako bo znal to knjigo brati, kdor ni sposoben spoznati Božje vesti? Sveto pismo je izraz tega, kar je v človeški naravi.

Stvarjenje je pravično = »je dobro«. So naravni zakoni, ki jih moramo upoštevati in spoštovati. Indiferentnost je nemogoča. Smo prvi, ki moramo skrbeti za Božje stvarstvo. Jezus pravi, da naj damo Bogu, kar je božjega, in to je edino pomembno, državi pa, kar ji pripada, vendar se to ne more meriti z Božjim.

»Bog je ljubezen« je povzetek vseh Božjih atributov. Je osnova Za Zapoved ljubezni do bližnjega. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki. Višek pravičnosti je to, kar je onkraj pravičnosti, kar se ne da definirati, ni zapisano v zakonih, je pa zapisano v človekovi notranjosti; to je požrtvovalnost, prostovoljstvo, to je tisto, česar nisi dolžan storiti, in vendar storiš – mati žrtvuje za otroka svoje življenje, prav tako prenekateri za svojega bližnjega. Od kje ta sposobnost? To je znamenje, da je samo dejstvo, da svet obstaja, čudež = živim v čudežnem svetu, ki je presežen.

      ◊  V nadaljevanju srečanja je g. Krašovec odgovarjal na zastavljena vprašanja

  • Človek vendarle potrebuje  tudi zapisane zakone, kajti ne more v skupnosti živeti samo po notranjem čutu.

Brez zakonov ne moremo preživeti, saj smo notranje neurejeni in se niti osnovnih stvari ne moremo dogovoriti. Je pa treba presoditi po vesti, ali so zakoni sploh pravični in glede tega ne smemo biti indiferentni. Človek naj izpolnjuje zapisane zakone tako, da upošteva notranji čut.

  • Oblikovanje vesti

Največji problem je, kako vzgajati in uporabljati vest; ali ravnam po zakonih sebi v prid ali pošteno? Odgovor na to je v Svetem pismu. Bog je absolutno svet, človek pa je grešno bitje. Že Adam in Eva sta padla v skušnjavo in se takoj začela prepirati, kdo je kriv. Pavel misli v Rim 2 resno, ko govori, da je postava zapisana v srce. Dva vidika pravičnosti: ontološka in moralna. Če kdo misli, da je brez greha, je poln napuha, saj Božjih meril ni mogoče uresničiti, lahko se samo trudiš in prav zato Sveto pismo govori o »milosti«. Imam svobodo, da delam tudi slabo – to pa je greh, o katerem nočem slišati. »Ne biti suženj greha, ampak pravičnosti!« pravi Pavel. Sveto pismo je razlaga tega, kar je v človeški naravi, ki je zelo kompleksna, zato je zapleteno tudi SP.

Ko sem na dnu, na koncu, šele začnem; vsaka višja stopnja spoznanja povečuje dvom, ki pa ne zmanjša naše vere; za vero imaš razloge, ki so intelektualni in na ravni duše, biti mora oboje. Veruj in vse drugo ti bo navrženo; boš deležen milosti.

Pavlovo spreobrnjenje je milost, zato vidi stvari, ki jih prej ni, ker je bil poln napuha in so zanj veljali edino zakoni farizejev. Da lahko tako globoko razmišljaš in se radikalno prerodiš, je milost Božja. Tudi sv. Avguština je doletela milost in je spoznal pravičnost na duhovni ravni. Težka in nerazložljiva je milost odločitve in milost svobode.

  • Sprava v naši družbi. Janez Pavel II. je menil, da bo padel tudi liberalizem, ne samo komunizem.

Tudi Cerkev je zatajila in je zato odgovorna. Brez križa ni možna preroditev naroda. Ne samo drugi, tudi mi se moramo spremeniti. Tudi med nami ni pravičnega; smo omejena grešna bitja, ki lahko pametno delujemo le z Božjo milostjo. Del Cerkve, ki je zatajil, je na isti ravni, kot je bil Pavel pred spreobrnjenjem. Potrebno je priznati in se odločiti.

Ni družbe, ki se ne pusti prevarati. Tako so bili  med komunisti prevaranti, ki so izvedli krvavo revolucijo. Večina pa je šla prisiljeno in pod prevaro v hosto.

 

Še precej vprašanj bi lahko zastavili, a bil je čas za sveto mašo.

 

     ◊ Po kosilu so sledile delavnice, kjer so nam izkušeni voditelji prikazali različne pristope branja in razumevanja izbranih odlomkov SP na temo pravičnosti:

  • ga. Jana Podjavoršek z metodo »lectio divina«
  • g. Boštjan Hari se je dotaknil teme odrešenja in odpuščanja; predvsem medsebojnega odpuščanja
  • ga. Marija Prikeržnik ob treh odlomkih SP

 

     ◊  Delavnicam je sledila refleksija, kjer smo si podelili predloge, kako oživiti delovanje Slovenskega bibličnega gibanja, ki si  prizadeva, da bi Sveto pismo približali vsakemu človeku, saj Božja beseda govori vsem. Trudimo se poglabljati dosedanje pristope in skati nove.  Bibličnim skupinam, ki se obrnejo k nam, pomagamo z nasveti, obiski v skupini in z literaturo.

     ◊  Srečanje smo sklenili z občnim zborom Slovenskega bibličnega gibanja.

Predsednica gibanja je na kratko poročala o ostalih dejavnostih gibanja, kot je izdajanje revije Božja beseda danes, praznovanje svetopisemske nedelje s srečanji v vsaki škofiji na zadnjo nedeljo v januarju – za to nedeljo vsi župniki prejmejo plakat gibanja in pismo s spodbudami za vodenje biblične skupine. Marsikateri, ki še nima biblične skupine, se  odzove z ustanovitvijo skupine. Želimo, da bi nastalo čim več bibličnih skupin in da bi tudi ostale različne skupine po župnijah delovale iz moči Božje besede. Poslušali smo tudi poročilo o finančnem stanju SBG.

Predstavniki škofij so poročali o dogajanjih po škofijah v preteklem letu; predvsem o bibličnih skupinah, svetopisemski nedelji in Svetopisemskem maratonu, ki so ga priredili v svojem kraju.

 

Tatjana Rupnik, članica odbora SBG