Preskoči na vsebino


Nedelja Svetega pisma 2015

»Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo« (Lk 8,21)

Poročila s srečanj po škofijah

 

Koprska škofija - Vipava, 25. 1. 2015 ob 15.00 v športni dvorani Škofijske gimnazije

 

Svetopisemsko nedeljo smo v Koprski škofiji že sedmič obeležili s srečanjem v Vipavi; torej je to že tradicija. Tokrat se nas je zbralo več kot 230 ljubiteljev Božje besede.

Letošnje srečanje je organiziral g. Primož Erjavec v sodelovanju z rektorjem škofijske gimnazije g. Slavkom Rebec, zato gre zahvala njima,  g. škofu Juriju Bizjak, ki se je tudi letos rad odzval vabilu in pripravil predavanje.

Čeprav »agape« letos niso pripravile gospodinje iz Vipavskega, ampak iz Idrije, smo imeli za pokušino tudi jedi, pripravljene na način izvoljenega ljudstva.

V uvodnem pozdravu je g. Primož Erjavec naslovil vse prisotne člane bibličnih skupin, bralce božje besede in vse, ki v raznih skupinah ali osebno zajemajo iz Božje besede. Nato smo pod vodstvom škofa Jurija obhajali bogoslužje božje besede in slavili Svetega Duha za ta veliki dar.

Pred samim predavanjem smo prebrali še kratko pismo predsednice Slovenskega bibličnega gibanja s. Snežne Večko.

  • Predavanje biblicista g. škofa Jurija Bizjaka

Predavatelj je na začetku predavanja povedal, da je geslo letošnje svetopisemske nedelje zelo primerno, saj je vzeto iz družinskega življenja, iz izkustva, ki ga vsak človek prinese s sabo na svet in je zato vsakemu človeku znano in domače; je primerno geslo v letu med 'izredno' in 'redno sinodo o zakonski zvezi in družini'.

Družino vežejo krvne vezi, toda duhovne vezi so močnejše in pomembnejše kakor vse krvne in sorodstvene vezi! Že v knjigi pregovorov beremo »Če klone telo, ga duh dvigne; če pa klone duh, kdo ga bo dvignil?« (Prg 18,14).

Sv. Avguštin pravi, da je bilo celo za Božjo Mater Devico Marijo pomembnejše biti Jezusova učenka, kakor Jezusova mati. Preden je postala Božja Mati je bila poslušna besedi angela Gabrijela, ki ji je razodel to veliko skrivnost.

Tudi krvne in sorodstvene vezi nastajajo iz duhovnih vezi, kar je razvidno že iz 1 Mz 2,14: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo držal svoje žene in bosta eno meso«. Duhovna vez, ki nastane med bodočim možem in bodočo ženo, odtrže moža od očeta in matere in ga pridruži njegovi ženi. Jezusove besede, ki so letošnje geslo potrjujejo besede v 1 Mz 34,3, kjer o Hevejcu Sihemu in Jakobovi hčeri Dini piše: »Njegovo srce se je navezalo (zalepilo) na Jakobovo hčer Dino; ljubil je deklico in z njo govoril prisrčno«.

Premalo se zavedamo, kako močne in globoke so duhovne vezi in kako resnične in zanesljive so navedene Kristusove besede. Veliko je namreč mož in žena, očetov in mater, sinov in hčera, bratov in sester, ki so to, kar so, samo po krvnih in sorodstvenih vezeh, samo po črki in postavi, duh pa je že davno izpuhtel in se razblinil. Podobni so »brnečemu bronu in zvenečim cimbalam«, so kakor prazen sod in suh studenec, kakor oblaki brez vode in drevesa brez sadov. Brez okusa in brez sluha, oslepeli in v temi tipajoči, brez voha in obzira. In poročni prstani postanejo obroči praznih sodov in je samo vprašanje časa, kdaj bodo dol padle in odpadle.

Kakšno je razmerje med našo vsakdanjo telesno in duhovno hrano? Za vsakega človeka velja, da ga njegov duh drži pokonci, torej velja tudi za vsako človeško zvezo in za vsako človeško skupnost enega. Čeprav jo zunanji dejavniki ogrožajo in slabijo, ne bo razpadla, dokler je v njej zdrav duh in so čvrste duhovne vezi. Na poseben način to velja za zakonsko zvezo in družino. Prerok Malahija zato pravi: »Sovražim namreč ločitev, govori Gospod, Izraelov Bog, in njega, ki z nasiljem pokriva svojo obleko, govori Gospod nad vojskami. Varujte svojega duha in ne varajte!« (Mal 2,16). Prerok Izaija pa pravi, da  bo Gospodov Maziljenec utrjen in okrepljen z Gospodovim Duhom, ki bo počival na njem: »Duh modrosti in razumnosti, Duh sveta in moči, Duh spoznanja in strahu Gospodovega« (Iz 11,2). Polni Duha pa so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in izpolnjujejo.

»Poslušaj, Izrael! Gospod je naš Bog, Gospod edini!« (5 Mz 6,4): Oko je obrnjeno navzven, uho je obrnjeno navznoter! Oko je sodnik in ocenjevalec, uho je poslušalec in ubogljivec! Z očmi lahko nekoga prebodeš, z ušesom pa navzven ne moreš nič! Apostoli so se pred velikim zborom branili: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi!« (Apd 5,29). »Daj mi poslušno srce!« je prosil Salomon. (1 Kr 3,9) Sleporojeni je zavrnil farizeje: »Povedal sem vam že in ste me slišali!« (Jn 9,27). Zato pravijo judje: »Zatiskaj si oči pred svetom in poslušaj, kaj ti govori tvoj Bog!«, kajti življenje je odvisno od poslušanja Božje besede.

Prerok Jeremija opozarja (Jer 7,34) in ostaja samotar(Jer 7,23-24); jih opominja (Jer 16,2; Jer 16,12; Jer 16,9) in napoveduje (Jer 25,8-9; Jer 25,10). Potem pa jim v četrtem odpevu Gospod spet da slišati svoj glas in jih pokliče: »In zopet se bo slišal glas radosti in glas veselja, glas ženina in glas neveste, glas teh, ki prinašajo zahvalne daritve v hišo Gospodovo« (Jer 33,11).

            Nekoč je nekdo vprašal Jezusa, kaj naj dobrega naredi, da pride v večno življenje in Jezus mu je odgovoril: »Če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« (Mt 19,17)

Takoj za blagri govor na gori prinaša dvojno primerjavo: »Vi se sol zemlje in vi ste luč sveta!« (Mt 5,13.14). Luč je znamenje učitelja in sol je znamenje izpolnjevalca. Ni na prvem mestu luč, ampak sol! Judovski učitelji sicer pravijo, da je pomembnejše učenje, ki vodi tudi v izpolnjevanje, Kristus pa takoj za obema primerjavama daje sledečo razlago: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16). Jezus nato razlaga, da ni prišel razvezovat postave ali prerokov, temveč da jih je prišel dopolnit in zopet uporabi isti vrstni red: »Kdor pa jih bo (zapovedi) izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu« (Mt 5,19) in potem jih ponovi »Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21).

Dodamo lahko še spodbude apostolov Pavla - apostola narodov, Jakoba - apostola dvanajsterih razkropljenih Izraelovih rodov in Janeza - apostola izvoljene gospe:

Apostol Pavel je sicer dobil naziv učitelj narodov, znan pa je tudi po svoji delavnosti, saj se tudi s tem pogosto hvali in ponaša. Starešinam iz Efeza se je ob slovesu v Miletu pohvalil: »Sami veste, da so te roke prislužile, kar je bilo potrebno meni in mojim tovarišem« (Apd 20,34). Tesaloničane pa svari: »Slišimo namreč, da žive nekateri med vami neredno in nič pravega ne delajo, marveč se ukvarjajo s praznimi rečmi. Takim zapovedujemo in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj mirno delajo in jedo svoj kruh!« (2 Tes 3,11-12).

Apostol Jakob je znan najprej po svoji razpravi o pravi pobožnosti, kjer pravi: »Bodite pa izpolnjevalci besede in ne le poslušalci, ki bi sami sebe varali. Zakaj če je kdo poslušalec besede, pa ne izpolnjevalec, je podoben človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu; pogleda se namreč, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil« (Jak 1,22-23). Znan je tudi po svoji razpravi o ljubezni do revnih: »Zares, če spolnjujete kraljevsko postavo, kakor je pisano: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe, delate prav!« (Jak 2,8). In končno je znan po svoji razpravi o veri brez del, ki je mrtva: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti iz svojih del pokažem vero!« (Jak 2,18).

Apostol Janez je najbolje spoznal in izkusil Božjo ljubezen: »In po tem vemo, da ga poznamo, če spolnjujemo njegove zapovedi. Kdor pravi: Poznam ga, pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnik in v njem ni resnice. Kdor pa njegovo besedo spolnjuje, v tem je resnično Božja ljubezen dovršena. Po tem spoznamo, da smo v njem« (1 Jn 2,3-5). Smo v njem in nismo od sveta: »In svet preide in njegovo poželenje, kdor pa dela po Božji volji, ostane vekomaj« (1 Jn 2,17).     

Boga, ki ga ne vidimo, ljubimo, če ljubimo njegove otroke, drži pa tudi obratno: »Iz tega spoznavamo, da ljubimo Božje otroke, če Boga ljubimo in njegove zapovedi spolnjujemo. Zakaj v tem je Božja ljubezen, da spolnjujemo njegove zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Zakaj vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera« (1 Jn 5,2-5).

Ko čutimo, kako težko je dostikrat 'poslušati in izpolnjevati', da bi lahko bili Kristusovi bratje in sestre, nas tolaži Gospodova beseda, ki pravi: »Resnično povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Tudi kot tisti 'najmanjši' smo torej še vedno Kristusovi bratje in sestre.

Amen.

Po kratkem premoru, je g. škof odgovarjal na zastavljena vprašanja. Tukaj jih na kratko povzemamo:

  • Ali smo pri branju odlomka namenoma izpustili prispodobo o soli in luč? Škof je odgovoril, da imamo različne zapise v evangelijih in da je dobro poznati razlike.
  • V katero smer gre spodbuda, da delamo na pamet obnove odlomkov. Škof je odgovoril, da si tako res zapomnimo Besedo. Poleg tega smo pozorni na poudarke, ki jih zlahka zgrešimo.
  • Zakaj pri bogoslužju ne najavimo kateri psalm beremo in ali je to dovoljeno? Škof je odgovoril, da tako delajo drugi kristjani, npr. protestanti, vendar oni pri vsakem odlomku povejo tudi poglavje in vrstico. Lepo je biti pozoren tudi na to.
  • Zakaj nimamo mašnih lističev, kjer bi lahko spremljali branje, kot je to navada v Italiji? Škof je podprl »mašne bukvice«, kot je to tudi Magnificat, za lističe pa je opozoril, gre potem Božja beseda v koš, kamor vsekakor ne spada. Nekaj tega problema je tudi pri Magnificatu.
  • Zakaj se bolje ne raziskuje islamsko sveto besedilo in s primerjavo do Biblije gradi dialog? Škof je pokazal na odprtost do islamske vere in lepote razodetja, ki ga imamo mi ter predlog podprl.
  • Kako naj bo duhovnikom posvečeni čas z Bogom v pomoč? Škof je bil vesel vprašanja in se tudi sam zaveda, da je ta domačnost potrebna za oznanjevalca.

Srečanje smo zaključili z blagoslovom in prijetnim druženjem.

Tatjana Rupnik, članica UO SBG