Preskoči na vsebino


Poročila o Nedelji Svetega pisma 2016 - Vipava

Srečanje v Vipavi na Svetopisemsko nedeljo 31. januar 2016

 

Na škofijski gimnaziji v Vipavi se nas je na to praznično nedeljo Svetega pisma zbralo preko 250 ljubiteljev Božje besede iz Koprske škofije. Po uvodnem pozdravu smo najprej prisluhnili predavanju škofa Jurija Bizjaka, ki je kasneje po kratkem odmoru odgovarjal na zastavljena vprašanja.

  • Uvodni pozdrav

Ljubitelji Božje besede, člani bibličnih skupin, bralci Božje besede danes, udeleženci svetopisemskih duhovnih vaj in seminarjev smo se v soboto 16. aprila 2016 zbrali v Vipavi, škofijska gimnazija, na Vseslovenskem srečanju Slovenskega bibličnega gibanja (SBG) 2016.
Zbirati smo se začeli okrog devete ure in po uvodnem pozdravu g. Bogomirja Trošta, srečanje začeli z molitvijo 2 Mz 33,7-11.
Sledil je prvi del srečanja in sicer predavanje g. škofa Jurija Bizjaka z naslovom: SVETI ŠOTOR IN NJEGVA OPREMA - BOŽJI NAČRT  ODREŠENJA (2 Mz 25-27). Ogledali smo si tudi slike, saj je kopija v dejanskih izmerah in barvah postavljen v Parku Timnah, 20 km severno od Eilata, ki leži na skrajnem jugu Izraela, v puščavi Negev. Prenosni Sveti šotor je izvoljeno ljudstvo naredilo po natančnem načrtu, ki ga je Mojzes prejel od Gospoda na gori Horeb.
Predavanju je sledilo delo v manjših skupinah, kjer smo si izmenjali vtise in pripravili vprašanja za g. škofa, ki je z veseljem odgovarjal nanje.
Po kratkem premoru, kjer smo bili poleg kave in soka deležni tudi dobrot, ki so jih pripravile nekatere udeleženke srečanja, je podpredsednica SBG Jana Podjavoršek vodila občni zbor gibanja, na katerem smo predstavniki škofij poročali o dogajanjih po škofijah v preteklem letu; predvsem o bibličnih skupinah, svetopisemski nedelji in Mini svetopisemskem maratonu, ki smo ga priredili v svojem kraju.
Prav tako smo sprejeli finančni poročilo in načrte za tekoče leto. Naša želja je pritegniti v biblične skupine bralce Božje besede, da ne bodo samo brali, ampak oznanjali in tudi mlade.
S sveto mašo, ki smo jo imeli v Logu, kjer smo v cerkev vstopili skozi »sveta vrata«, smo srečanje zaključili izpolnjeni, saj smo bili v polnosti deležni Božje milosti.

Tatjana Rupnik, predstavnica v odboru SBG za koprsko škofijo.

  • Predavanje

Že citat iz pisma Rimljanom 12, 1 - »Ker je torej Bog tako usmiljen« se navezuje na »leto usmiljenja« zato je bila tudi tema današnjega predavanja »usmiljenje in pravičnost«.

Velika sprememba na področju branja Svetega pisma se je zgodila prav po II. vatikanskem koncilu, ko so se začele razne prenove in so se takrat dobesedno »odprla vrata« branja Svetega pisma. V teh petdesetih letih se je veliko naredilo, saj je mnogo ljudi začelo živeti s Svetim pismom.

Pri razglabljanju in študiju za to letošnje leto je sveti oče s tako preprostim pristopom odprl eno novo smer prav glede usmiljenja, tudi usmiljenja v Svetem pismu, pri Božji besedi. Tako se je dotaknilo in spremenilo tudi pojmovanje našega nebeškega Očeta, Stvarnika.

Predavanje je bilo razdeljeno na štiri dele;

  • na splošno o svetem (jubilejnem) letu usmiljenja
  • o usmiljenju v Svetem pismu
  • o usmiljenju v zvezi z imeni 
  • usmiljenje in pravičnost

Že Mojzes je postavil uredbe (3 Mz 25), da se mora vsakih 50 let vse postaviti na pravo mesto, saj se hudobija in krivice dogajajo; ljudje se morajo torej spremeniti. Petdeseto leto je bilo sveto, jubilejno leto, katerega je naznanjal »šofar« (rog) po vsej deželi. Vse vezi so se razpustile in krivice poravnale in oprostile, tako je bilo vse spet na mestu. Glavno pa je, da so se ljudje sami v sebi osvobodili in sprostili; zunanje je bolj ali manj le podoba kaj naj se zgodi znotraj.

Na to uredbo svetega leta se je skliceval Jezreelec Nabot, ko je kralj v Samariji Ahab od njega zahteval zemljo (1 Kr 21); ne daj, da bi zapustil dediščino svojih očetov. Šlo je za zemljo, ki jo je  Jozue razdelil zemljo na 12 delov; Levijev rod duhovnikov ni dobil svojega dela, zato pa sta dobila vsak po en del Jožefova sinova Manase in Efraim v zahvalo, ker je Jožef rešil v Egiptu cel narod. Ta ureditev je imela veliko moč med ljudmi ta ureditev, ne da noče, ampak ne sme je dati. Vsak človek in narod ima toliko neba nad sabo, kot ima tal pod sabo. Težko narod živi celo večnost na ozemlju, da ne bi imel svojega deleža.

Skozi zgodovino Cerkve se sveta leta oklicujejo po različnih pravilih in potrebah. Prvo pravilo se opira na leto Kristusovega rojstva in se ravna po razmikih 50 let, drugo pravilo pa se ozira na razmike po 25 let ali pa jemlje za izhodišče leto Kristusove smrti, to je leto 33, in se enako ravna po razmikih 50 ali 25 let. Po navedenih pravilih je zadnje sveto leto bilo leta 2000,  na katerega se je pripravljalo 3 leta. Sveti oče Janez Pavel II. je za geslo vstopa v tretje tisočletje izbral »svetost«. Naslednje sveto leto bi lahko bilo leta. S svetim letom Usmiljenja je sveti oče Frančišek ubral novo pot in ga z letom 2016 postavil v sredino med leti 2000 in 2033. Čas teče vedno hitreje, zato se zdi smiselno, da tudi razmere za oklic »svetega leta« ali »jubileja« dozorevajo hitreje. Beseda jubilej je iz hebrejske beseda »jobel«, kar pomeni rog, oz. »šofar«.

Sveto leto nosi naziv: 'Sveto leto Usmiljenja' ali 'Jubilej Usmiljenja' z veliko začetnico! Velika začetnica nakazuje, da je besedo usmiljenje treba razumeti kot ime za Sina Božjega, kakor na primer 'sveto leto Besede' ali 'sveto leto Modrosti' ali 'sveto leto Jagnjeta'. Vendar je treba najprej ugotoviti, da med svetopisemskimi imeni za Gospoda ni najti imena 'Usmiljeni.' Najbolj znana svetopisemska imena za Gospoda so: Jahve = Bivajoči; Elohim = Močni; Eljon = Najvišji; Adonai = Gospodar; Olam = Večni; Kadoš = Sveti. Edini primer, kjer se zdi, da bi bilo možno, je ime Šadaj, ki se navadno prevaja kot Vladar ali Pantokrator. Nekateri razlagalci ga prevajajo tudi z Usmiljeni (48 krat v SP, 31 krat v Jobu), iz semitskega korena »šdh«, ki pomeni 'nedra', kar je nekaj nežnega, materinskega.

Mojzes vpraša Gospoda, kako naj ga predstavi ljudstvu in Gospod mu reče, da se je njegovim očetom razodeval kot Šadaj, nežni usmiljeni vladar, ki daje hrano in poskrbi za svoje ljudstvo ali kot vsevladar [1].

Zanimivo je, da islam pozna 99 imen za Boga. Imajo tudi dva »rožna venca«, krajšega (33 jagod)  in daljšega (99 jagod). Nanj molijo tako, da izgovarjajo božja imena za Alaha. Prvi dve imeni med 99 sta »Ar-Rahmān«,= usmiljeni, sočutni in drugo »Ar-Rahīm« = milostljivi (kratica Ar pomeni "Allāh"), potem si sledijo imena, kot so vladar, kralj, ki odpušča, najsvetejši, vsemogočni, …, vse kar je božje in tako do 99. Oba izraza izhajata iz semitskega korena »rhm« = »maternica«. Postavlja se vprašanje, ali je Mohamed do imena Usmiljeni prišel morda pod vplivom NZ in krščanstva? Sicer pa tudi v SZ ne primanjkuje besedil, ki Boga razodevajo kot prizanesljivega in usmiljenega. Islam se je pojavil v 7 stoletju, medtem, ko je bilo judovstvo staro že 2500 in krščanstvo 600 let. Vprašanje judovstva, krščanstva in islama je živo še danes, predvsem zato, kar se z islamom dogaja tudi v Evropi. Ne bo čisto držalo, da se je islam pojavil, ker so bili bolj nasilni, pač pa so opazili neko praznino, v katero so želeli vcepiti nekaj novega.

Daleč najbolj usmiljena je krščanska vera, judovska nekje na sredi in mohamedanska najbolj stroga. Stroga v izvedbi, kajti najbolj stroga je krščanska vera. V Novi zavezi se Bog razodene in je razumljivo, da največ zahteva, ker največ da. Prav zanimivo je, da so na prvih dveh mestih za molitev njihovih »litanij« uvrstili prav imeni usmiljeni in milostljiv.

Večjega usmiljenja kot je ta, da je poslal svojega Sina na svet, ga ni. V družini Janeza Krstnika imamo vso zgodovino odrešenja v samih imenih; Elizabeta = »Bog je obljubil«, Zaharija = »Bog se je spomnil« in Johanan = »Bog se je usmilil«.

Mojzes prerokuje in napoveduje izvoljenemu ljudstvu kako bodo s svojim ravnanjem jezili Gospoda z drugimi bogovi, zato jih bo izgnal me d narode, ki jih bodo stiskali in zatirali. Takrat bo izvoljeno ljudstvo spet klicalo Njega, ki jih bo uslišal in jih rešil. »Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je usmiljen; ne bo te zapustil, ne bo te pokončal in ne bo pozabil na zavezo z očeti, ki jim jo je prisegel (5 Mz 4,31). Že Mojzes je torej napovedal, da jih ne bo te zapustil, ker je usmiljen. Vemo kaj se je dogajalo in kako je bil Gospod vedno usmiljen. Tudi v Samuelovi knjigi beremo, da jih bo kaznoval s človeško šibo in udarci, če bodo šli po svojih poteh, a svoje zaveze ne bo prelomil nikoli več; celo Davida se je usmilil. Malo je potrebno, da prideš nazaj k Bogu, samo priznaš svojo grešnost in njegovo usmiljenje. Tudi vsak kristjan je v stalnem boju s svojimi slabostmi: s slabostmi, ki jih nosi samo v sebi, in s slabostmi in pastmi, ki mu jih nastavlja družba in svet, v katerem kristjan živi in deluje. Zato je pomembno, da se tudi vsak kristjan spominja Mojzesove obljube in njegovega zagotovila, da je Gospod usmiljen Bog, ki svojih nikoli ne zapusti in ne pozablja zaveze, ki jo je sklenil z njimi.

Potem, ko je Gospod govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem (2 Mz 33,11), je Mojzes prosil Gospoda: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!« (2 Mz 33,18). In Gospod mu je odgovoril: »Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti ... Mojega obličja ne moreš videti, kajti noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,19-22). In Mojzes je stopil v votlino skale, Gospod pa ga je z roko zakril in ko je šel mimo, je govoril te solne besede: »Jahve, Jahve, usmiljen (rahum) in milostljiv (hannun), prizanesljiv ('erek 'apajim) in velik v naklonjenosti (rab-hesed) in v zvestobi (we'emet)« (2 Mz 34,6). Pet lastnosti, ki vsaka na svoj način pove, da je Bog na različne načine usmiljen. Gospod je usmiljen in ga prosimo, da očisti naša srca in očesa.

                Tudi cilj duhovnega življenja je po starodavnem izročilu videti Boga, zreti Boga. To pa ni mogoče, če se nas Gospod ne usmili, če nam Gospod ne očisti srca in očesa, kakor pravi šesti blagor: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali!« (Mt 5,8). Bog se usmili, kogar se hoče usmiliti, zato je naša stalna prošnja, da bi odstranili sleherno zakrknjenost in bili deležni takšnega usmiljenja.

 

Janez Pavel I. je nekoč rekel, da je nebeški Oče tudi »Mati«. Bog je namreč usmiljen kot Oče, pa tudi kot Mati. In dejansko v Svetem pismu prerok Izaija trikrat navaja, da Oče govori kot mati:

  • Ko Sion (Jeruzalem, ki je kakor krona) obupuje, da ga je Gospod pozabil, odgovarja: »Ali pozabi žena svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila, jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje mi je vedno pred očmi!« (Iz 49,15-16).
  • In na drugem mestu: »Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati, tako vas bom potolažil. V Jeruzalemu boste potolaženi!« (Iz 66,13).
  • Ko govori o mesijanskih časih pravi, da izvoljenemu ljudstvu prinaša rešitev kakor porodnica s porodom svojemu dojenčku, za katerega nastopi novo življenje: »Molčal sem dolgo časa, bil sem tiho in se premagoval. Zdaj stokam kakor porodnica, dušim se in težko diham. Opustošil bom gore in griče, posušil bom vse njihovo zelenje, reke bom spremenil v struge in jezera posušil. Popeljal bom slepe po poti, ki je ne poznajo, po stezah, ki jih ne poznajo, jih bom vodil, temo pred njimi spremenim v svetlobo, grebene v ravnino. To so reči, ki jih bom storil, in jih ne bom opustil« (Iz 42,14-16).

 

O Božjem usmiljenju lepo govori Knjiga Modrosti: »Ti pa imaš usmiljenje z vsem (tudi do Egipčanov, saj jih je začel počasi in to 9 x po malem opominjat preden je udaril), ker vse premoreš, in spregleduješ ljudem grehe, da se spokorijo. Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si naredil; kajti ko bi kaj sovražil, bi tega ne ustvaril. Kako bi pa moglo kaj obstati, če bi ti ne hotel, ali se ohraniti, česar bi ti ne priklical v bivanje? Ti pa, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje« (Mdr 11,23-26).

 

V Stari zavezi nikjer ni zapisano »bodite usmiljeni« in v Novi je samo 5 x:

  • Lk 6,36 – … Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
  • Ef 4,32 - Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.
  • 1 Pt 3,8 - Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni.
  • Jud 1,22 - Do omahljivcev bodite usmiljeni.
  • Jud 1,23 - Rešite druge in jih potegnite iz ognja. Spet do drugih pa bodite usmiljeni, vendar s strahom – in sovražite celo obleko, ki jo je omadeževalo meso.

 

V buli papeža Frančiška ob razglasitvi jubilejnega leta usmiljenja, ob odprtju svetih vrat je zapisan tudi odnos med usmiljenjem in pravičnostjo[2]. V navedenem besedilu uporablja sveti oče Frančišek tri vodilne pojme: usmiljenje in pravičnost in ljubezen ter zagotavlja, da si med seboj ne nasprotujejo, temveč drug drugega dopolnjujejo.

Navedena trojka nam kliče v spomin drugo znano trojko, to so vera in upanje in ljubezen (1 Kor 13,13). Tudi pojmi te trojke si med seboj ne nasprotujejo, temveč drug drugega dopolnjujejo in sicer do te mere, da drug brez drugega niti ne morejo obstajati in dejansko ne obstajajo: kdor ima vero, ima tudi upanje in tudi ljubezen, in kdor nima ljubezni, nima niti upanja niti vere. Vse tri kreposti so pravzaprav tri stranice istega trikotnika, tudi če je enkrat bolj v ospredju ena stranica, drugič pa druga.

Po istem vzorcu je treba razumeti tudi trojko v našem naslovu: usmiljenje in pravičnost in ljubezen. Včasih jemljemo kot temelj vseh navedenih treh pravičnost, usmiljenje in ljubezen pa razumemo kot nekakšno nadgradnjo in kot nekaj skoraj ločenega od pravičnosti, v resnici pa hodijo vse tri z roko v roki in druga brez druge niti ne shodijo, kaj šele da bi se odpravile kam na daljšo pot: kdor ni usmiljen, ni niti pravičen niti ljubeč, in kdor je ljubeč, je tudi pravičen in tudi usmiljen.

                Za staro zavezo velja, da je Gospod predvsem pravičen po postavi, za novo zavezo pa, da je Gospod predvsem usmiljen po milosti. Vendar je po drugi strani vsakemu pozornemu bralcu dobro znano, da je tudi v stari zavezi Gospod še in še usmiljen in celo svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem (Mdr 11,23-26). Tudi Mojzesu se je razodel najprej kot 'usmiljen in milostljiv, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi' in šele nato kot tisti, 'ki ne pušča brez kazni' (2 Mz 34,6-7). In prav tako je vsem dobro znano, da v obeh zavezah zahteva isto tudi od svojih otrok: da so usmiljeni in pravični in ljubeči.

Pravičnost in usmiljenje torej nista ločeni, temveč sta med seboj povezani. In to ne povezani kakor koli, temveč sta povezani do takšne mere, da druga brez druge niti ne moreta obstajati: ne moreš biti pravičen, če nisi tudi usmiljen, in ne moreš biti usmiljen, če nisi tudi pravičen!

   Sledeči trije primeri se nam ponujajo v razpravo in premislek, pa tudi v potrditev zgornje razlage razmerja med usmiljenjem in pravičnostjo in ljubeznijo:

  • prilika o usmiljenem gospodarju vinograda, ki kljub zelo različni dolžini dnevnega dela daje delavcem zvečer enako plačilo (Mt 20);
  • prilika o usmiljenem oskrbniku, ki dolžnikom svojega gospodarja odpušča različno količino dolga, enemu s sto na petdeset, drugemu s sto na osemdeset (Lk 16);
  • usmiljeni Sveti Jožef, ki svojo ženo, da bi je ne osramotil, namerava skrivaj odsloviti (Mt 1,19)
  • Vsi navedeni ravnajo hkrati usmiljeno in pravično in ljubeče! Krepost usmiljenja je vedno povezana z odpuščanjem in spada med duhovna dela usmiljenja, med katerimi je tudi: žalivcem odpustiti!

Pravičnost pa je lahko po »črki« in po »duhu«. Jezus je prav po tej točki farizeje svaril, da so pravični po črki. Pri pravičnosti je potrebno usmiljenje, da se uravnoteži. Rimsko pravo uči, da moraš zakon izvajat po črki, če hočeš biti pravičen; vendar ne gre drugače in moraš biti tudi usmiljen, sicer postane »zob za zob«. Mogoče bi bilo manj hudega, če bi se to svetopisemsko pravilo upoštevalo.

Tudi kadar govoriš resnico jo lahko prikažeš zlagano, če zamolčiš, kako je do tega prišlo. Po črki jo izpolnjuješ, a popolnoma zgrešiš.

Lepa prilika o pravičnosti je primer Mt 20, ki govori o hišnem gospodarju in najetih delavcih. Vsi so dobili enako plačilo, tisti, ki so delali cel dan, kot tisti, ki so delali samo eno uro, saj se je z vsemi pogodil za en denarij na dan. Povrhu vsega je dal poklicati najprej tiste, ki so delali najmanj. Vprašanje se tu zastavlja, kdo si je bolj zaslužil: tisti, ki je že zjutraj vedel, da bo zvečer lahko dal družini jesti, ali oni, ki do večera ni vedel, ali bo večerja za otroke ali je ne bo. Pravica po črki bi bila ta, da bi tisti, ki je delal najmanj, manj tudi prejel.

 

  • Vprašanja
  • Prvo vprašanje se navezuje na odlomek iz 1 Mz 6,1-4 [3] Kdo so ti Božji sinovi, saj vemo, da je Božji Sin samo Jezus Kristus?

Kot smo že prej rekli, imamo pravičnost po črki in imamo pravičnost po duhu. V Božji besedi je dosti pojmov, ki jih lahko - moramo razumemo na različen način; nekatere bolj na ozko, druge nekoliko širše. Kristus omenja kako smo na nek način vsi božji sinovi, skoraj bogovi.

V Ps 82 z naslovom Obsodba krivičnih sodnikov: ... Jaz sem rekel: »Bogovi ste, sinovi Najvišjega vi vsi; toda kakor človek morate umreti, kakor kateri izmed knezov morate pasti.« Vzdigni se, o Bog, sodi zemljo, zakaj ti imaš v lasti vse narode.

Nekaj podobnega je tudi v Apd 17,28 (Pavel v Atenah: Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›... saj smo po rodu iz njega.‹

Vsi ljudje smo božji sinovi, božji otroci; sinovi so božji, hčere pa človeške!?; je pa Adam narejen iz zemlje - ilovice, Evo pa iz Adama, torej je iz boljšega materiala. Torej je Eva iz žive snovi.

Prvič je omenjeno človeško in Božje srce pri Noetu: GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. (1 Mz 6,5-6)

  • Drugo vprašanje se navezuje na to, da  imamo pravičnost po črki in po duhu. Če se ozremo na Rembrandtovo sliko na  plakatu Svetopisemske nedelje, vidimo, da je umetnik naslikal očetovi roli različno; desna je moška, leva je ženska. Torej je ženska duh in moški je črka!?

Vsekakor moramo gledati tako, da moraš biti pravičen in usmiljen in kakor je rekel sveti oče, mora biti vse skupaj z ljubeznijo. Vse očetovo usmiljenje, ki ga je ustvarila črka in ga je čakal, da se vrne, ni sinu nič pomagalo, dokler ni priznal in rekel »grem domov«. Najprej je moral postati pravičen, priznati, da je naredil narobe in šele potem iti domov. Brez tega usmiljenje ne pomaga. Rezultat pravičnosti in usmiljenja je isti = spreobrnjenje. Jezus pravi, da se vse odpusti, le greh proti Svetemu Duhu se ne bo. To je greh zakrknjenosti, kajti, če ti ni žal, če si ne priznaš in se ne kesaš, ne more biti odpuščanja. Dostikrat prav zato ni prave sprave.

  • Pred časom je bila sinoda o družini in zdaj je leto usmiljenja. Ali lahko rečemo, da le Bog tako usmiljen in v cerkev, oz. k obhajilu lahko pristopijo  tudi ločeni, oz. tisti, ki niso cerkveno poročeni?

Zgodi se, da ločena ali neporočena oseba, ki pride k spovedi lahko dobi ali pa ne odvezo. Vsak spovednik dela po svoji vesti. Vprašanje pa je, če nismo morda nekoliko preveč spravili vse v neka pravila; mi smo vezani na zakramente, Nebeški Oče ni. On je že rešil in bo rešil ljudi tudi mimo zakramentov. Rešitev za neporočene ali razporočene je v duhovnem obhajilu ki ima lahko večjo težo. Mnogi gredo k obhajilu zato, da jih drugi vidijo in ne pristopijo s čistim srcem. To se dogaja predvsem za velike praznike. Sigurno pričuje za svetost zakramenta, a tista oseba, ki pristopi, da prejme duhovno obhajilo je lahko bolj pripravljen - vreden za sprejem tega blagoslova, kakor tisti, ki dejansko prejeme Kristusa. Taka pravičnost do sedaj ni bila prisotna v Cerkvi. Potrebno je, oz. bo ovrednotit in ponižno sprejemat nekatere stvari. Prej so bile javne pokore, ki so trajale desetletja in so bile izvršene. Odmev tega je danes oseba, ki je pred tabo in pred Bogom taka kot je; z obljubami, ki so izvršene in prelomljene. Potrebno ji je priti naproti, saj sam ne more rešiti zadeve za katero morata biti dva. To sveto leto bo tudi v tem pogledu, v pogledu družine in bi se te stvari nekoliko sprostile. Seveda ne v tem smislu in bi rekli, da je vseeno ali si poročen ali ne. Nobeden si ne želi, ampak so to življenjske zadeve, ki pač pridejo in potrebo jih je ovrednotit.

  • Govorimo o Stari in Novi zavezi; od Mojzesa naprej. Katero dejanje je kot največje usmiljenje?

Najhujša žrtev, ki jo je v Stari zvezi Bog zahteval je bila Abrahamova daritev sina Izaka. Bog ga je poslal na goro Morijo, kjer naj bi daroval sina, ki ga je dobil v starosti, a Bog vidi Abrahamovo zvestobo in vero, zato priskrbi ovna za daritev in se Izaka usmili. Naslednje usmiljenje se zgodi v Jobovi knjigi, kjer Bog skuša Jobovo zvestobo in ga prepusti Satanu, od katerega pa zahteva, da ga pusti pri življenju. Tudi Joba pripelje do konca, do roba groba, ko nimaš več kam. Ampak, ker je Abraham to naredil, je Bog, ne samo njemu, ampak vsem njegovim potomcem to povrnil.

Pri Jezusu pa je šlo dlje; tu je šla daritev do konca in to je največje usmiljenje. In to sta dva temelja Božjega usmiljenja.

Omenimo lahko še Davida in Petra, prvega papeža, čeprav je Jezusa zatajil.

  • V svetu je veliko nedolžnega trpljenja, katerega se Bog ne usmili; vsaj gledano s človeškimi očmi. Kako si lahko to razlagamo?

Vzorec imamo pri Kristusu, saj ni bolj nedolžnega trpljenja kot je bilo Kristusovo.

Ena nedolžnost je tista, ko nisi še nič hudega naredil in ti ni moč dokazati. Tu se spet lahko ustavimo pri Jobu, ko je tudi tretji prijatelj, mladenič umolknil, saj ni imel pripeljati koga, ki bi Joba obsodil. Kljub temu Job ni bil do te mere pravičen in nedolžen, da bi ne bilo treba te preizkušnje. To razberemo že na začetku v pogovoru Boga s hudičem. Tudi v pogovoru Joba s prijatelji je moč zaslutit, da Job le ni tako nedolžen, a krivde mu ni bilo moč dokazati.

Lep primer imamo tudi v evangeliju, ko gresta dva molit v tempelj; ponižni cestninar, ki si niti oči ni upal dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in prosil Boga usmiljenja in farizej, ki je Bogu našteval dela,ki jih dela po črki postave. Lahko bi rekli da tudi njemu ni kaj očitati. Jezus pa jim pove, da je prvi šel opravičen domov, kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan. (Lk 18,10-14) To je temeljno vprašanje nedolžnosti.

Svetniki so se spovedovali za stvari, ki jih niso naredili, ampak so se bali, da bi jih. Otrok se rodi popolnoma nedolžen, ampak vendar ne povsem sicer ga ne bi bilo potrebno krstiti. Je človek in ima človeške možnosti grešiti.

Je pa treba priznati, ne zaradi naše izkustvene znanosti in naših sodišč, pač pa zaradi Kristusovega razodetja, da obstaja resnično tudi nedolžno trpljenje v smislu, kaj je v meni še hudega in lahko pride na dan.  Če smo mi vsi skupaj udje in Jezus glava, ki je kot nedolžna glava prejel nase naše grehe, je tudi vsak izmed nas dolžan to storiti.

Pravilna drža je, da si priznaš, da nisi popolnoma nedolžen; torej če me je to zadelo, pomeni, da si to zaslužim ali pa me Bog tako kroti, da ne bi preraslo v kaj hujšega. Apostol Pavel piše Kološanom, ko razmišlja o svojem trpljenju, ki ga ni manjkalo »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.«(Kol 1,24) Tako Pavel razume in tako je prav: Kristus je kot glava vse naredil, ampak vsak ud mora dati svoj pristanek in svoj delež (kakor izgubljeni sin, da pride nazaj), ki ga razumemo kot prispevek zase ali za druge. Najhujše je, če ne vidiš smisla v trpljenju.

 

Po blagoslovu, ki nam ga je podelil g. škof, je sledil druženje - »agape« ob dobrotah, ki so jih pripravile udeleženk biblične skupine iz Tolmina.

 

Domov smo se vračali srečni in obogateni z novimi spoznanji.

 

Zapisala: Tatjana Rupnik, članica odbora SBG

 

[1] Šadaj se nahaja v Svetem pismu 48 x in od tega 38 x pri Jobu, kjer je lahko kot pantokrator ali kot usmiljeni.

[2] Bula papeža Frančiška ob napovedi jubilejnega leta usmiljenja v točki navaja 20 »V tem kontekstu ne bo brez koristi, če spomnimo na odnos med pravičnostjo in usmiljenjem. To nista dva med seboj nasprotujoča si pojma, ampak dve razsežnosti ene in edine resničnosti, ki se postopno razvija, dokler ne doseže svojega vrhunca v polnosti ljubezni. Pravičnost je temeljni pojem za civilno družbo, ko se normalno sklicujemo na pravni red, po katerem se izvajajo zakoni. Pod pravičnostjo razumemo tudi, da je treba vsakemu dati to, kar mu pripada. V Svetem pismu se pogosto omenja Božja pravičnost in Bog kot sodnik. S pravičnostjo je običajno mišljeno celovito spolnjevanje postave in vedênje dobrega Izraelca v skladu v Božjimi zapovedmi. ..

[3] Ko so se ljudje začeli množiti po zemlji, so se jim rojevale tudi hčere in Božji sinovi so videli, da so človeške hčere lepe. Jemali so si jih za žene, katere koli so izbrali. GOSPOD je rekel: »Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso. Njegovih dni bo sto dvajset let.« Tiste dni in tudi pozneje – ko so hodili Božji sinovi k človeškim hčeram, ki so jim rodile otroke – so bili na zemlji velikani. To so bili junaki, sloveči možje iz davnine.