Preskoči na vsebino


Zakaj dva prevoda Svetega pisma?

Nadškofov odgovor na vprašanje bralca: Zakaj dva prevoda Svetega pisma?

Odgovoril je mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Članek v tedniku Družina - tukaj:

 

 

Ob godu sv. Cirila in Metoda mi prihaja na misel edinost kristjanov. Menda bo kmalu izšla nova t. i. Jeruzalemska Biblija, kjer bodo opombe, ki so pomembne le za katoličane. Imamo tudi t. i. ekumensko izdajo Svetega pisma, ki ga sprejemajo tudi druge Cerkve. Zakaj imamo dve Sveti pismi? Če želimo priti do edinosti, potem bi morala, tako si predstavljam, vsaka stran nekaj popustiti, da pride lahko do edinosti. Kako bomo prišli do edinosti kristjanov, če katoliška Cerkev ni pripravljena nikjer z rešitvami priti naproti, nikjer popustiti? Alen iz Slovenj Gradca

Spoštovani Alen iz Slovenj Gradca in bralci Družine!

Hvala za vaše vprašanje, ki mi daje priložnost, da osvetlim nekaj dilem in nejasnosti, ki očitno še vedno obstajajo v zvezi z različnimi prevodi in izdajami Svetega pisma. Nisem strokovnjak na tem področju, zato sem se posvetoval z našim strokovnjakom profesorjem Maksimilijanom Matjažem. Prevajanje Svetega pisma je za vsak narod pomembno gonilo njegovega kulturnega, nacionalnega in verskega razvoja. Tudi slovenski jezik se je razvijal prav ob prevajanju Svetega pisma. Z Dalmatinovim prevodom Biblije leta 1584 smo med prvimi narodi v Evropi dobili prevod celotnega Svetega pisma v narodni jezik. Od takrat naprej se Sveto pismo praktično nenehno prevaja. Zavedamo se namreč, da nikoli nobenemu prevodu ne bo uspelo povsem natančno in izčrpno izraziti svetopisemskega besedila, ki je bilo pred dva tisoč in več leti zapisano v grškem, aramejskem ali hebrejskem jeziku. Hkrati se tudi živi jezik, v katerega se prevaja Sveto pismo, nenehno razvija in ustvarja nove oblike. Tako mora praktično skoraj vsaka generacija prevajati Sveto pismo ali vsaj posodabljati prevode, da bi ti lahko čim bolj zvesto in tudi čim lepše izrazili biblično misel v sodobnem jeziku. Ekumenski prevod, ki ga omenjate in je izšel v letih 1959–1961 pod pokroviteljstvom mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, je bil že šesti celotni prevod Svetega pisma. Pri njem so sodelovali slovenski biblicisti, večinoma profesorji na teološki fakulteti. Izdaja v štirih zvezkih, ki se je je oprijel izraz »mariborska«, je bila opremljena z uvodi in opombami iz prve jeruzalemske izdaje Svetega pisma. Na podlagi tega prevoda pa je leta 1974 ob podpori Britanske biblične družbe izšla ekumenska izdaja Svetega pisma z minimalnimi opombami. Po dobrih desetih letih se je začela priprava novega prevoda in leta 1996 je izšel Slovenski standardni prevod Svetega pisma, pri katerem so poleg katoliških sodelovali tudi nekatoliški strokovnjaki. Uvodi in opombe za to izdajo so bili večinoma prirejeni po francoski ekumenski izdaji Svetega pisma.

V dobrih desetih letih se je izkazalo, da je tudi ta prevod še potrebno dograditi. Biblične in literarne vede so namreč v zadnjih desetletjih naredile zelo velik razvoj. Obstajajo različni pristopi k prevajanju, ki so razpeti med dobesednim na eni strani in idiomatskim oz. dinamičnim prevajanjem na drugi. Končno velja, da je vsak prevod kombinacija obeh načinov prevajanja, čeprav je pri pravih bibličnih prevodih vedno v ospredju tendenca po dobesednem prevajanju. Skupina biblicistov teološke fakultete in drugih strokovnjakov je tako pod vodstvom akademika prof. Jožeta Krašovca leta 2010 pripravila prvi del nove, t. i. »jeruzalemske izdaje« Svetega pisma. Kot že ime pove, se izdaja naslanja na Francosko Jeruzalemsko Biblijo, ki je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod Svetega pisma v obdobju po drugi svetovni vojni. To je klasičen prevod, ki se dokaj dosledno drži izvirnih besedil in značilnega svetopisemskega sloga. Slovesa te Biblije ne povezujejo samo s prevodom, ki ustreza izvirniku, temveč predvsem s strokovnimi bibličnimi uvodi ter z izčrpnimi opombami in referencami, ki omogočajo čim širšo primerjavo bibličnih besedil med seboj. Ena izmed tendenc sodobne biblične znanosti in teologije je namreč pokazati na medsebojno prepletenost svetopisemskih in dinamični razvoj teoloških konceptov iz Stare v Novo zavezo. Nova izdaja Svetega pisma bo močneje postavila v ospredje predvsem ta vidik. V tem smislu je jeruzalemska izdaja dragocena obogatitev in dopolnitev dosedanje ekumenske izdaje Svetega pisma in nikakor ne pomeni njene ukinitve. Obe izdaji se bosta še naprej razvijali, da bi lahko čim bolj služili glavnemu interesu, to je širjenju in poznavanju Svetega pisma in Božje besede. Pri tem pa bodo katoliški teološki strokovnjaki še naprej sodelovali s strokovnjaki drugih krščanskih skupnosti, saj je Sveto pismo bilo in bo vedno ekumensko.

Ob prazniku sv. bratov Cirila in Metoda, naših »verovesnikov«, kot so ju imenovali naši predniki, smo lahko Bogu hvaležni, da smo v svetih bratih imeli duhovni most med vzhodnim in zahodnim izročilom. V njih lahko gledamo borca in hkrati zaščitnika ekumenskega prizadevanja na poti k edinosti. Cerkev mora vedno težiti k temu, kot je to lepo izrazil sveti papež Janez Pavel II., da diha z »obema kriloma pljuč«. Svoja spoznanja in moč za to apostolsko odprtost sta sveta brata črpala iz Božje besede, kot je zapisal sv. Ciril: »Poslušajte vsa slovanska ljudstva, poslušajte besedo, ki prihaja od Boga, besedo, ki hrani človeške duše, besedo, ki vodi k spoznanju Boga!«